BTC, Ljubljana, hala A- klet, tel.: 01 810 90 32 email: info@zelenatrgovina.si
PON - SOB od 10h do 18h 
Košarica (0 izdelkov)

V nakupovalni košari ni artiklov.

Razlika med stroški v tekstilni industriji

Kakšen je strošek dela za izdelavo oblačila poznanih blagovnih znamk v primerjavi z oblačilom, ki je izdelano v Evropi?
Neprimerljiv. In prav tako so neprimerljivi tudi zaslužki med lastniki enih in drugih podjetij.

Včasih kdo omeni, da če bi mi znižali cene, bi ljudje tudi tovrstne izdelke več kupovali. Jaz pa menim, da je cena tistih masovno najbolj prodajanih izdelkov previsoka. V nadaljevanju boste videli moje argumente za to. In če pogledamo dejstvo, da v potilnicah (sweatshop - preberi prejšnjo objavo) izdelujejo oblačila- običajno isti ljudje na istih lokacijah – za podjetja Kik, Gap, Adidas, Primark, Boss, Zara, H&M, Nike,… potem lahko opazimo, da je strošek dela za izdelavo ene majice za Kik enak kot strošek majice za Adidas. Prodajna cena na polici med njima pa enormna. Etiketa z napisom modnih znamk pa verjetno tudi ne stane toliko več, če sem malo cinična. Seveda je prav, da so na voljo cenejša modna oblačila, ki si jih več ljudi lahko privošči, to pišem le zato, da vidite, da izhodišča za oblikovanje prodajnih cen med ponudniki oblačil niso nikakor enaka. In da vidite, na kakšen način lahko ponujajo 60-70% popusta na izdelke, brezplačne poštnine, brezplačna vračila izdelkov ter financirajo promocije ter potovanja influencerjev in vse marketing akcije, s katerimi nas vsakodnevno bombardirajo iz vseh strani.

Cena izdelka v trgovini je sestavljena iz nabavne cene (cena surovine, strošek pridobivanja surovine, strošek izdelave polizdelka in izdelka, strošek transporta med vsemi temi lokacijami do polic v trgovini). Vsak od teh dobaviteljev, tako kot končni ponudnik izdelka, v svojo prodajno ceno vključi še vse obratovalne stroške (najemnine, ogrevanje, komunalni stroški, vzdrževanje, internet, telefon, ….), stroške dela (plače, prispevki, socialno pokojninsko, zdravstveno zavarovanje, ), marketing, davke in dajatve do države, dovoljenja za opravljanje dela,..

Fizične trgovine so običajno vedno na lokacijah (v centrih mest ter nakupovalnih središčih), ki so lažje dostopne kupcu, so lepše in bolje opremljene, zato so stroški najemnine po m2 tudi precej višji kot za proizvodnje, ki se lahko nahajajo tudi na najbolj odročnih lokacijah. V zadnjih desetletjih smo lahko opazili, kako so podjetja v iskanju čim nižjih stroškov svoje proizvodnje pomikala vse nižje po Evropi – nemška podjetja so npr. pričela v Sloveniji in vsakih nekaj let so šli nižje in proti mejam EU, preko Bosne, Turčije, Bolgarije,…. Dokler niso našli najcenejše in najmanj kontrolirana območja v Aziji in leta nazaj tudi v Afriki.

Primerjava:
PLAČILO:
Za podjetja, ki imajo proizvodnje ter nabavo surovin izven EU ali če celo delujejo nezakonito – v potilnicah - so stroški dela minimalni, saj plačajo za delavca samo urno postavko, brez vseh ostalih pribitkov (nadur, zavarovanj za šolstvo, zdravstvo, pokojnino,..). Torej delavec to podjetje stane na mesec cca. 45€ (ker delajo 12-16 urni delovnik/ 7 dni na teden, je njihova urna postavka 0,15-0,2 €.
Pa če vzamemo v Sloveniji samo minimalno plačo, ker je večina delavcev žal glede na vedno večje stroške življenja - na 878€ (izplačilo za delavca, podjetje plača za to plačo še 325€ državi = strošek dela delavca pri nas (v severnih državah še več) je torej najmanj 1.203,36€/mesec. Posplošen izračun: Urna postavka delavca pri nas 5,23€ + od tega 1,94€/h še za državo oziroma za našo varnost ter prihodnost.
OSTALI STROŠKI
Pri nas npr. veste, kakšni so stroški – pač za podjetja enako kot pri bivalnih prostorih za fizične osebe. Vse potilnice pa so zgrajene brez dovoljenj za delo, brez inšpektorskega nadzora, večinoma pod budnim očesom ter lačnimi denarnicami skorumpiranih politikov ter ostalih veljakov, ki imajo v lasti velike stavbe. Strošek podjetij, ki delujejo na način potilnic, je strošek, ki ga plačujejo za tišino ter mir pred nadzorom. Največji nabavni strošek tega oblačila je tako transport do Evrope. Ostali zakoni glede plačil, delovnega prava, protipožarnih kodeksov, zanje ne obstajajo. Zato se tudi izvajajo na ta način, ker ko pride do nesreče, jo brez odgovornosti lahko popihajo na drugi trg.
Če se torej več faz dela izvaja v Evropi, lahko te stroške dela pri nas in obratovanja pomnožite še z 2 ali celo s 3.
Upoštevati moramo še stroške materialov, saj je značilno, da te blagovne znamke uporabljajo nizko cenovne tkanine.

Tako smo s temi podjetji enaki lahko potem le pri stroških na polici trgovin v Evropi. Aha. Še tukaj so razlike velike. Seveda imajo boljše pogoje pri najemu, saj najamejo večje lokale in tudi oni pripeljejo največji del kupcev v center, zaradi česar je logično, da je najemnina zanje nižja.
Če se izdelki prodajajo na naš trg le preko spleta, je razlika med nabavno in prodajno ceno še toliko višja. Ni naključje, da se lastniki tovrstnih podjetij, ki so le v nekaj letih postale multinacionalke in ki imajo za svoje delovne ne-etike precej kazenskih ovadb, štejejo med najbogatejše zemljane.

Zagovorniki sweatshopov sicer pravijo, da so vseeno otroci in ženske, ki delajo pri njih tako bolj varne in preskrbljene, kar je deloma seveda res, saj so drugače prepuščeni ulici, lakoti, prostituciji. Vseeno v potilnicah zaslužijo več, kot je povprečna plača v teh državah. In to je njihov izgovor.

A po drugi strani so delali raziskavo trga in ugotovili, da če bi njim plačali npr. 100% višjo plačo, bi se izdelek na polici v EU zvišal le za 2-6%. Na drugi strani bi kupci pri cenejših blagovnih znamkah bili pripravljeni plačati 15-20% višjo ceno za izdelek, če bi vedeli, da je izdelek izdelan v bolj človeku dostojnih pogojih. Ocenjeno tako dela 152 mio otrok (od tega 2/3 v Aziji; povprečno imajo v 7 dneh pol dneva prosto, zato spijo ter bivajo kar v tovarnah, najhujši primeri poročajo o 72urnenm delu brez spanja)

Kakšen je namen tovrstnega suženjskega dela – brez pravic? Tako velika bogastva določenih posameznikov so vedno pridobljena na način škodovanja drugim.

In še dober primer prakse.
Podjetje Cotonea, s katerim sodelujemo že mnogo let ima nasade eko bombaža na lokacijah (geografska lega), kjer je precej dežja (za čim manjšo obremenitev narave), od njihovega projekta živi 50.000 ljudi, zagotavljajo pošteno plačilo, od katerega del gre za zdravstvo, šolstvo, izobraževanje, saj gradijo šole ter bolnice. Vključujejo v delo tudi moške, ki potem opravljajo vsa težja dela na poljih, gradijo ceste, vodna zajetja, stavbe, poučujejo, pazijo otroke,… Otroško delo je seveda prepovedano. Cotonea tako vzpostavlja sistem, ki deluje in ki ne potrebuje pomoči od Evrope, saj jim plačajo realno ceno za bombaž, z ostankom lahko izvajajo vse zgoraj navedeno in ohranjajo zdravo družbo, ki s svojim delom lahko preživlja sebe in svoje otroke. Brez donacij, izkoriščanja, groženj ali jela brez dela. Tkanine se potem tkejo v Evropi ter šivajo večinoma v Nemčiji, nekaj v Turčiji.
Ta sistem dela izvajajo vsa podjetja s katerimi sodelujemo in katerih izdelke vidite na naših policah. In vsi imajo lastne tovarne, kar seveda nosi višje stroške ter kaže na odgovornost lastnika, ki za svoje delavce moralno in v primeru nepravilnosti tudi kazensko lahko odgovarja. Najdražje oblačilo v naši trgovini stane 105€ - lanena obleka, za katero lan je gojen v Evropi, tkan ter obleka šivana v Evropi (Litva). Primerjava npr. s trenerko neke znane blagovne znamke iz konvencionalnega bombaža (120€) - pri kateri se kar na 2 fazah poslužujejo nezakonitega ter celo otroškega dela, je tako pač neprimerljiva.
Enako je pri naših ležiščih. Lateks in eko bombaž po fair Trade standardih, polizdelek se izdeluje v Evropi (Nemčija, Belgija), naša končna proizvodnja poteka v Sloveniji, fizična trgovina je v BTC-ju v Ljubljani.
In še ta info – bombaž v Evropi ne raste, torej se vsi bombažni izdelki, ki jih uporabljate, gojijo in pridobivajo izven EU. Večina žal v razmerah popolnoma neprimernih za človeka. O naravi pa enkrat drugič.

 
Pomoč pri nakupu
info@zelenatrgovina.si
 
Obročno plačevanje
z Diners / NLB kartico
 
Garancija
na zadovoljstvo

8